Praznovanje rojstnega dne kot iz filma – pecivo, nostalgično steklo in porcelan
Moški rojstni dan – pečemo! Saj ne poznamo niti enega moškega, ki ne bi bil sladkosned, zato pa vemo za mnoge ženske, da že leta niso pojedle nič sladkega.
Mali mož gleda: mafini in kolački, rezine in rulade, potice in piškoti, smetana in cukr, čokolada in marmelada – to pa je praznik, ko ima oči rojstni dan! Čez deset, dvajset, petdeset let bo veliki mož spet nekje jedel kostanjevo rulado, ko bo začutil njeno voljnost in sočnost in se mu bo okus razlil po jeziku, se bo spomnil tiste svetlobe v oktobru, očijevega rojstnega dne, pravljične mize in od njih bo spomin zdrsel k vsem obrazom rojstnega dne, rokam ki so ga pestovale in odrinjale, k vsem “kako si že velik, Pikec; pazi, Pikec, to je dragoceno steklo, Pikec, ne dotikaj se stojala, lahko se prevrne, Piiikec, si lahko na miru; smo ti že rekle, Pikec, da pusti mafine …”
Saj poznate tisto o Proustu, magdalenicah in debelih špehih, ki jih je potem napisal? Tako gre to, vse se shrani v sivi gobi na našem mentalnem podstrešju. Kakšen izgubljeni čas bodo iskali naši mali možje in žene?
Kaj pa pripravljajo, če se človek potem še dotakniti ne more? si misli mali mož. On je tudi pomagal: pri babi je mešal za piškote, teti je nesel orehe, mami je hotel namazati rulado, pa je iz ljube mami zrasel zmaj: “Piiikec, ven, sem ti rekla!” In sta šla. on in oči. Na velik sprehod, da so vsi prijatelji, frendi in žlahta tisti čas pripravili: presenečenje!!! Nič se bat, je že on očiju povedal, naj pazi, ko se vrneta domov!
Potem njegov oči, veliki oči, ki ima danes rojstni dan, malega moža dregne: “Ej stari, kaj boš? Kostanjevo liziko? Vzemi, saj danes imam rojstni dan!”
Mizo za ta rojstni dan smo pripravljali z mislijo na nostalgične stare kredence, porcelan, steklene doze in stojala za pecivo v njih.
Želeli smo ustvariti vtis brezčasnosti in spominjanja na lepše plati minulih desetletij. Ker je jesen, smo izhajali iz kostanja, jesenskih barv in ji dodali mnogo bele – ker je slovesna.
Šli smo se tudi izvirnost: mafine smo dali kar v škatlo z razdelki za čajne vrečke. Kostanjeve lizike smo zložili v železno stojalce. Nepričakovane kombinacije ljudi presenečajo in spodbujajo.
Na takem kovinskem stojalu bi še skoraj ponesrečen šarkelj postal filmski lepotec, kaj šele mafini s koketno figo na sredi in luštna kostanjeva rulada!
Ker imamo srečo z najlepšo nedeljo v oktobru, lahko posedamo na vrtu. Kakšna odejica in tvidaste blazine kljub rumenemu soncu niso odveč.
Najprej jemo z očmi, zato vse sladice razpostavimo v všečno celoto. Potem bomo prinesli samo še krožnike, prtičke in pribor – ina naše delo je končano. Vse je na mizi, čas je za druženje in klepet.
Sveče namesto svečk na torti. Ena velika in debela zaleže za deset let.
Naša nostalgija
Očetova malinova marmelada za barvno in aromatično poživitev
List
Sladki muškat k ruladi, fini jabolčni marmeladi in smetani
In še venček iz srobota, trdoleskinih plodov in ruja.
“Oči vse najboljše za rojstni dan!”
“Sine, hvala! Skrbi me, da si pojedel preveč sladkega!”
“Oči, a veš, da tudi mene skrbi, da si ti pojedel preveč sladkega!”
To je naša tokratna fotozgodba o moškem rojstnem dnevu s kostanjevimi in jesensko obarvanimi sladicami, čudovitim steklom, porcelanom in imenitnimi stojali, škatlami in z nostalgijo – lepo praznujte in vse najboljše!
Stiliranje: MatejaD
Foto: KB
Vsa posoda na mizi je iz trgovine Gion v Mariboru.
