Čemaž (Allium ursinum L.), ki raste v vlažnem listnatem gozdu, prepoznamo po vonju po česnu – listi in cvetovi močno zadišijo, ko jih zmanemo med prsti. Dokaj zgodaj spomladi začnejo zeleneti preproge temnozelenih suličastih ozkih listov, po dva poženeta iz podolgovate čebulice s prosojnimi luskolisti, maja in junija pa čemaž še zacveti – beli zvezdasti cvetovi so prav tako užitni. Značilni vonj mu dajejo sulfidi, v rastlini pa so tudi flavonoidi, karotenoidi, klorofil, vitamini in rudnine. Rastlino lahko gojimo tudi na vrtu, in sicer v senci dreves in grmov. Če ji bo rastišče ustrezalo, se bo kmalu košato razrastla.
Čemaž česnu ni podoben le po okusu, ampak tudi po svojih zdravilnih lastnostih. Ureja prebavo, čisti kri, kožo in dihala, odvaja vodo iz telesa, preprečuje nastajanje krvnih strdkov, odpravlja spomladansko utrujenost … Odpravlja tudi prebavne motnje in ureja krvni tlak.
V kuhinji lahko uporabljamo vso rastlino: čebulico, liste in cvetove, in to podobno kot česen in čebulo. Najbolje je, da sveži čemaž dodajamo že kuhanim jedem, saj tako ohrani največ svojih zdravilnih lastnosti. Liste lahko dodajamo solatam in namazom. Okusni so različne čemaževe juhe, zavitki, polivke za testenine, slane pite in pogače. Sesekljane liste lahko dodamo tudi kruhu in rezančnemu testu. Skratka, če jed pripravljamo s česnom ali čebulo, jo lahko tudi s čemažem. Čemaževe čebulice lahko vložimo v kis, iz listov pa pripravimo pripravimo pesto, ki ga v kozarčku zalijemo z oljem in tesno zapremo. Tako ga bomo lahko shranili za več mesecev.
Čemaž je po videzu močno podoben zelo strupenima rastlinama, podlesku in šmarnici. Bodimo previdni pri nabiranju, saj je zamenjava smrtno nevarna!
